Surprise!

Čudno je. Tuje, pa čeprav na nek način zelo domače. Predvsem čustveno - kdo bi si mislil.
Ne maram bloggerjev, ki kar nekam zginejo brez opozorila in ne pišejo več, potem pa po večmesečnem "bloggerskem odmoru" pridejo nazaj in napišejo nekaj v tem smislu: "Pa sem nazaj, imel/a sem bloggerski odmor". Vedno sem verjela da ne obstaja nič takega kot je to in še zdaj mislim tako. Kar se zgodi večini bloggerjev na eni točki je le to, da jim zmanjka inspiracije/idej/tem za pisanje in parkrat ne napišejo objave - pa čeprav si to mogoče želijo. Potem pa se jim blog čedalje bolj odmika in jim ratuje čedalje bolj tuj, dokler ga ne gredo niti pogledat več. Ali se je to zgodilo samo meni?
Včeraj sem bila na čaju s prijateljem in prijateljico in pogovor je nekako nanesel na bloge in pisanje. Potem sem povedala prijatelju, s katerim se še ne poznava tako dolgo, da bi to vedel, da sem precej časa pisala blog, potem pa sem nehala. O temle blogcu sem razmišljala še preostanek večera in do pred 10 minutami nazaj, ko sem ga odprla prvič po 4 mesecih. Dolgo me ni bilo :)
V času, ko me ni bilo, sem nekajkrat pomislila, da bi naredila novega, na tisti modernejši strani, tumblr-ju, pa sem se vedno oštela, da že imam blog, ki je čisto ok, ki ga pišem že dolgo in ni čisto nobene potrebe po novem blogu. Ker ne bom kot drugi, ki si ob vsaki možni priložnosti ustvarijo nov blog in jih imajo na koncu sedem, z desetimi objavami na vsakem. Ali pa objave iz prejšnjih blogov zbrišejo, kar je še huje. Ne, rada imam ta blog, pa čeprav bo med dvema objavama 4-mesečni "bloggerski odmor".
Zdi se mi, da sem bila v tem času v procesu iskanja. Same sebe. Seveda mi še vedno ni vse čisto jasno, ampak sem pa dosti bližje. Spremenila sem se, morda odrasla? Malo, čisto malo.

Tako. Upam, da bo kdo še pripravljen prebrati moje blebetanje in upam, da sem vsaj koga prijetno presenetila, ko se je naslov mojega bloga pojavil na delovni tabli :)