Trenutno sem še vedno pod takim vtisom, da sploh ne morem svojih občutkov spravit v eno normalno, razumljivo objavo z glavo in repom :)
Večino časa se mi zdi, da je svet tako velik, tako tuj in sploh nedosegljiv. Ampak ob takih trenutkih, kot je današnji (oziroma ob takih, hm, 18 dnevih), res začutim to povezanost. Zgleda kot nek prijateljski odnos. Ko cel svet upa in si želi najboljše za narod, pa čeprav je morda tako oddaljen, da si razdalje niti predstavljati ne moremo. Ko vsi dihajo skupaj. Podoben občutek kot na koncertu, ko 20.000 ljudi poje isto besedilo s svojim najljubšim bendom.
Gledala sem tudi govor Obame, ki je bil, kot vsi njegovi, lep in navdihujoč.
Iskreno se veselim z njimi in jim želim vse najboljše v naslednjih mesecih, ki zagotovo ne bodo enostavni.
+Danes sem ubogega grmička na poti domov rešila plastičnega "pokrivala", Mercatorjeve prozorne vrečke, ki se je ujela v njegove veje, ker jo je nekdo malomarno spustil na tla. *proud*
Naredite to kdaj, občutek je lep :)
0 komentarjev:
Objavite komentar